Saj sploh ne vem kako nej začnem. No pa bom takole. Ta post ne bo namenjen moji psički ampak konjem.
Danes je en teden bil okrog ko se mspet videla mojega konjička. Citusa. Bila sem bolna in ga nisem mogla it pogledat. No bolj natančno nisem jih mogla it pogledat. Tam so trije, trije lepotci. Ko smo se pripeljali sem bila zelo vesela. Bli so na travniku in se pasli. Šla sem tja in ne morem vam povedat kako vesela sem bila, da jih spet vidim. Cisut je pogledal kdo gre in me videl. V njegovih očeh sem videla da me je zelo vesel. Šel je proti meni in se pri meni ustavil. Pozdravla sem ga in mu povedala nekako takole: " Živjo, sorry sem bla bolna in nisem mogla pridit."
Seveda je potem sledilo čohanje in lupček =) Ko sem ga objela in dala obraz v njegovo (zdej že dolgoo in gosto zimsko) dlako in zavohala njegov vonj(to je vonj, ki mi tko diši, konjski vonj, ki marsi kateremu smrdi, jaz pa bi ga lahko vohala dan in noč)...ne morem vam opisat ta občutek sreče. Pomeni mi veliko in še več v mojem življenju in sploh ne vem, kaj bi naredila če bi mi ga odpeljali, res ne. Ko sem ga dobila sem proabila veliko, veliko časa, da sem pridobila njegovo zaupanje. Tega nočem in ne bom zavrgla za nič na svetu.
No sem se razpisala o mojem konjskem srčku. Za konec pa še slikice =)
Midva***
Čaau** in lepo spite
