torek, 19. maj 2009

Življenje

Ovce so na pašniku, ko se s sestro peljeva po cestici do štalce. Ko opazijo, da jim je avto znan, stečejo proti boksom. Prvi v vrsti je seveda mali Jakec, ki ve, da ko pridemo, bo dobil mleko. Pričaka me pri vratih in ko jih odprem, se zaleti vame in se z glavico zaletava tako dolgo, dokler mu ne ponudim stekleničke z svežim mlekom. Ko poje se odpravim pogledat najnovejšo mamo ovco in jagenjčka, ki sta največji razlog, da sem prišla. Vidim mamo ovco, ki je ležala na tleh, okrog pa veselo skakljajo mali kozlički, njihove mame in seveda največji kozel Jakob, pujsi pa se derejo, češ, hrana! Odprem vrata ograje in se odpravim naravnost k ovci. Pred njeno glavo zagledam jagenjčka, ki je ležal nemočno na tleh. Videla sem le zadnje nogice, ki so me spominjale na žabo, vsaka v svojo stran. Telešček je tako suh. Počepnem zraven in pogledam če je mali sploh še živ. Mamo ovco vidno skrbi za njenega malega in tudi reagira temu primerno. Nežno se oglaša, brani svojega mladička in komaj ji uspem dopovedati, da mu bom pomagala, ne škodila. Malčka primem, go poskušam postaviti na nogice ampak so prešibke da bi ga zdržale, zato v hipu pade nazaj na tla. V prsnem košu me stisne. Primem ga z obema rokama in ga poskusim odnesti proti vimenom, da bo lahko pil. Ovca pa je zmedena, vedno se mi izmika, tudi poskuša me odgnati s tem, da se zaleti vame. Končno se tako umiri, da ga lahko dam zraven. Poskušam mu v usta dati sesek ampak ne uspešno, kajti mali se vedno znova zgrudi na tla, saj nima dovolj moči,da bi se obdržal na nogicah. V grlu se mi naredi cmok, začne me skrbeti nočem da bi poginil, nočem da bi obupal nad življenjem. Poskusim še enkrat a zgodi se isto. Iz obupa zašepetam » Ne, ne delaj mi tega, ne boš umrl, ne, ne boš!« Sem na robu solz in že ga imam neskončno rada, čeprav ga držim prvič v rokah šele nekaj minut. Poskusim še tretjič odločena, da bo jedel, pa če me pobere, če sem že tukaj, bom to naredila, pa naj bo karkoli. Kamen se mi odvali od srca, ko končno uspe in začne jesti. Slišim kako mljacka za mlekom, ampak ne premore toliko moči, da bi pomigal z repkom, le rahlo se mu trese. Mam ga gleda, in zraven joka, očitno jo skrbi, kaj bo z njenim malim. Začnem ji govorit, da bo vse v redu, ter jo pobožam po glavi. Ko ga držim par minut se mama premakne in odločim se da ga pustim malo pri miru. Mama ga prevoha, pregleda če je v redu, mali pa nepremično leži. Kmalu se uspe na svoje nogice pobrati sam. Presrečna sem ker vidim, da se mu je uspelo samemu prebiti do maminega mleka. Odidem stran ven iz ograde pisane druščine se ozrem in vidim da mali še vedno je in zadovoljna sem. V tem času se mali siroti Jakcu uspe zrinit skozi hordo ovc, ki si me obkrožale do mene, tak oda sem ga morala prečohati in ko sem se še zadnjič ozrla proti nebogljenčku, je zopet ležal z nogicami razprtimi kakor žaba. Ampak, kaj pa naj naredim? Če je dovolj močen bo preživel, če ni ne bo. Tega ne moremo nadzorovati mi. Tako je življenje. Kruto in nepravično. Vse je odvisno od njega. Odidem proti avtu in vidim Jakca kako stoji za vrati in me otožno gleda. Pomaham mu v slovo in zopet me stisne, ko me začne klicati z svojimi žalostnimi kriki. Obrnem se stran in grem težkega srca nazaj v avto, tako kot vsakič preteklih nekaj tednov, odkar se je skotil Jakec, saj je prekleto navezan na nas, ker ga je mama zavrnila že takoj ob rojstvu. On je bil dovolj močen in pogumen, da je preživel, si našel družbo pri drugih ovcah, torej, zakaj nebi bil tudi novorojenček?